Kako mi je Ališič uničil šport

Pred leti sem bil velik ljubitelj tekmovanja Formule 1. Hrup, hitrost, Ayrton Senna, avtomobili, vse to me je vleklo pred tv zaslon. Dirke z daljnega vzhoda smo večkrat pričakali kar v diskoteki, potem pa smo se preselili pred prvi tv ekran in gledali in navijali vsak za svojega favorita. Vsaj enkrat na leto smo odšli na Hungaroring, dokler so bile tam še dirke in si zadevo ogledali še v živo. Sicer ponavadi po koncu dirke nismo vedeli, kdo je zmagal in smo to potem ujeli v avtu na radiu, ampak doživetja so bila nepozabna. Potem še kopanje v Blatnem jezeru, preganjanje Vzhodnih Nemk, pa je minil vikend.

To so bili lepi časi. Reklam ni bilo tako obupno veliko, prenos je bil vedno na drugem programu TV Slovenije, komentator je bil simpatični Niko Mihelič, ki je dobro poznal tako zakulisje dirk kot tudi tehnične specifikacije in je znal dobro razložiti tudi bolj komplicirane tehnične novosti, ki so se takrat pojavljale na dirkalnikih Formule 1.

Potem pa se je od nikoder pojavil Miran Ališič… No, to pa je bil nov stil komentiranja. Dretje, preskakovanje s teme na temo, zamujanje pomembnih dogodkov na stezi zaradi utapljanja v nepomembnih rumenih novicah, potem dolge minute tišine, pa spet vpitje in vse znova. Včasih sem se resno vprašal, kako očistijo mikrofon za njim. Pa smo rekli, no saj bo sezona kmalu mimo, pa se bo gotovo kdo zbudil in ugotovil, da pa mogoče tip ni ravno primeren za tv komentatorja. Saj človek dejansko celo dirko preživi na robu infarkta in to gotovo ne bo trajalo.

Foto: Twitter

No, pa so od takrat minila leta, večina tekmovalcev se je medtem že zamenjala, stroji so postali precej drugačni, dirke tudi, prišla so nova prizorišča, v bistvu se je spremenilo prav vse, razen Ališiča. On je pa še vedno tukaj in še vedno se dere. Tako da me je počasi minilo navdušenje nad tekmovanjem, vsake toliko časa si pogledam kakšno dirko na hrvaški televiziji, toliko, da ne izgubim čisto stika in občutka, kaj več pa ne. Tako, da lahko rečem, da mi je Miran Ališič uničil uživanje v Formuli 1.

Potem pa pride današnja nedelja. Ženski slalom v Aspnu. Smučanje imam od nekdaj rad. Že kot otroci smo vsi navijali za Bojana Križaja. Tudi Ingemar Stenmark je bil nekako na pol naš. Sicer Šved, ampak je vozil na elankah, in to je takrat pomenilo več, kot pa to, da je Šved. Vsi smo nosili kape s cofkom, take, kot jo je imečl Stenmark. Včasih smo smučanje gledali kar v šoli, med poukom. So nas učitelji spustili pred televizijo v avli. Sploh učitelj fizike, tovariš Mandelj je rad ušpičil kaj takega. Skratka, smučanje imam rad in to je eden redkih športov, ki ga rad gledam in ki ga bolj ali manj redno spremljam že od otroštva. Skratka, pride današnja nedelja, začnem gledati tekmo in, evo ga, Miran Ališič. Miran Ališič komentira tekmo v slalomu za ženske iz Aspna. Pa ne noooooo!!!!!

Poskušal sem, vztrajal, se trudil, izklapljal zvok, ampak vse skupaj ni bilo za nikamor. Enaka zgodba kot pri Formuli 1. Dretje, neumestni komentarji, zamujanje dogodkov na stezi, pametovanje. Predvsem pa, OBUPNO OBUPNO zoprn glas. Pa saj to res ni za na televizijo. To sploh ni za v eter. Prepričan sem, da ima gospod Ališič cel kup sposobnosti in talentov, ampak oprostite, tak glas pač ni za v eter. Niti v prenosu dirke Formule 1, še toliko manj pa v prenosu ženskega slaloma.

In ne morem razumeti, da na RTV-ju ni nekoga, ki bi sedel pred televizijo in si ogledal celoten prenos z vključenim zvokom ter potem rekel oprosti Miran, ampak ti res nisi primeren komentator. Imamo dovolj drugih, ki so se že večkrat pokazali kot primerni in tebe, Miran, ne bomo več potrebovali v tej vlogi. Ali pa gre tukaj za kaj drugega? Za domačijsko poslovanje mogoče, kjer se ena usluga povrne z drugo? Za nepregledno kadrovanje morda? Za zagotavljanje honorarjev svojim prijateljem? Ne vem. Niti ne trdim. Samo sprašujem se. Ker tega res ne morem razumeti. Takega glasu ne slišimo na nobeni drugi televiziji. Ali pa morda samo jaz ne razumem trendov v panogi?

Skratka, današnjega slaloma nisem mogel pogledati do konca, ker nisem zdržal tistih vibracij, hripanja in vsega, kar gre zraven. Tako, da sem sedaj ostal še brez smučanja. In dejansko s strahom pričakujem naslednjo tekmo. Morda se bo Miran pojavil še v prenosu skokov? Kdo ve, od kod še lahko skoči v mojo dnevno sobo. Strah me je.

In tako sem zdaj ostal še brez smučanja. In tako mi je Miran Ališič uničil šport.

Zdravstvo na kilometer

Petek popoldan sem preživel na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Hvala bogu je z otrokom vse v redu, tako, da smo se dobre volje vrnili domov. Pa še malo šole smo špricali, kar je pa tudi v redu za petek.

Približno dve uri in pol sem preživel pred ambulanto otroške kirurgije, medtem ko smo čakali, da pridemo na vrsto, pa da so hči pregledali, ji vzeli kri, naredili ultrazvok in tako naprej. Priznam, da sem bil pozitivno presenečen nad vsem skupaj, lepo so nas sprejeli, počakali smo dobrih 25 minut, da je iz ordinacije prišla mamica z otrokom, ki je bila na vrsti pred nami, nato sta vstopili hči in njena mama, jaz pa sem med tem držal pozicije na stolih, saj nikoli ne veš, kdaj se bo zgodil naval, stoli so bili pa samo štirje. Po dobrih petnajstih minutah sta prišli ven, hčerki so vzeli kri, sestra je sporočila da bodo izvidi čez eno uro, medtem bodo prišli po hči da ji naredijo ultrazvok. No, sem si mislil, tole pa kar lepo teče. Že čez nekaj minut je prišla druga sestra z vozičkom in odšli so na ultrazvok, jaz pa seveda še naprej čuval pozicije na stolih, ker se nikoli ne ve. Skratka, vse je potekalo gladko in je trajalo približno dve uri in pol. Pa na srečo ni bilo nikakršne gneče, v tem času je prišla samo še ena mamica s hčerko. Morda zato, ker je bil petek popoldan?

Se pa v teh dveh urah in pol nisem mogel načuditi prizorom, ki sem jim bil priča. Namreč, ljudi v belih in svetlo modrih haljah je bilo na hodnikih bistveno več, kot nas, pacientov in spremljevalcev. Nenehno so vstopali in izstopali iz ambulant, iskali eden drugega, se klicali prek hodnikov na ves glas, prenašali nekakšne papirje, se pogovarjali po telefonu, diskutirali o anamnezah in ukrepih. Ena še posebno simpatična gospodična v beli halji mi je padla v oko in sem štel, kolikokrat je šla mimo mene iz ene ambulante v drugo ali pa kar tako. Naštel sem natanko 28 sprehodov v teh dveh urah in pol!?!

NMK

 

Še najbolj od vsega pa me je na nek način dobesedno pretresel en dogodek. Ker pač nisem mogel celi dve uri in pol sedeti, sem se vmes tudi malo sprehodil po dolgem hodniku. Takrat pa se od nekod vzamejo tri gospodične/gospe v belih haljah, precej mlade, tako, da jaz, kot precej redek obiskovalec naših zdravstvenih ustanov, nisem mogel oceniti ali gre za zdravnice, morda višje sestre, celo kakšne praktikantke. Ne vem skratka. So se pa te tri dame veselo usedle na »moje» stole pred ambulanto, s kupom papirjev v roki in na ves glas razglabljale o anamnezi 13 letnega fanta, katerega imena tukaj ne bom zapisal, ga pa vem, ker sem ga kar nekajkrat slišal. Debata je tekla o tem, da ga bo potrebno hospitalizirati, da ima težave z dihanjem, starši so mu dali preveč nekih zdravil, ampak to gotovo ni od tega, ena je iskala po neki stari beležnici, morda zapiskih s faksa, koliko nekega zdravila mu lahko dajo in tako naprej in tako naprej. Skratka, kmalu sem o zdravstvenem stanju tega fanta vedel skoraj več, kot vem o svojem. Če bi bil še malo bolj firbčen, bi verjetno na vseh tistih papirjih, ki so jih razpostavile okoli, videl tudi vse ostale osebne podatke tega dečka.

HALO!!!!!!!!!!

Pa kaj v tej državi in v tem zdravstvenem sistemu res ne obstaja človek, ki bi stvar spravil v red? Vsako malce bolj resno slovensko podjetje z več kot recimo petimi zaposlenimi ima urejen in strukturiran sistem prenosa informacij med zaposlenimi. V glavnem imajo zaposleni tudi svoje delovno mesto, na katerem opravljajo svoje delo, za katero so odgovorni. Redkokje, ali pa celo nikjer, ne boste videli, kako zaposleni letajo kot kure brez glave med svojimi strankami, se iščejo, na ves glas debatirajo o problemih in rešitvah. Saj se vendar ve, kje se take stvari počnejo. Na za to namenjenih sestankih in pisarnah. Mar je v letu 2014 res potrebno vsak papir ročno odnesti iz ene ambulante v drugo in vmes odpreti vsaj 3 vrata, ker ne veš, kam pravzaprav sploh neseš? Mar v novi, sodobno zasnovani Pediatrični kliniki res ne obstaja prostor, kjer bi se tri gospodične lahko v miru usedle in strokovno predebatirale anamnezo in ukrepe za mladega bolnika? Kaj je res potrebno sestram prehoditi toliko kilometrov dnevno, da prenašajo neke papirje?

Verjamem, da so medicinske sestre preobremenjene. Verjamem, da so preslabo plačane. Sploh, če izračunamo kilometre, ki jih vsak dan prehodijo. In nisem za to, da se jim v imenu varčevanja plače še znižujejo in nadure ne izplačujejo. Ne, nisem za to. Ne vem sicer, kakšne imajo medicinske sestre plače, ampak zadnjič sem zasledil podatek, da imajo policisti okoli 750 evrov neto. Bi rekel, da so medicinske sestre tudi tu nekje in to se mi ne zdi sprejemljivo. Kajti tako policisti kot medicinske sestre delajo z ljudmi in imajo odgovorno delo. Kdor pa je nezadovoljen s svojim statusom, bo zelo težko kar naprej prijazen do drugih ljudi.

Ampak da v vseh teh letih, ob vseh silnih strokovnjakih na ministrstvih, na ZZZS, po strokovnih ustanovah, kjer kar mrgoli doktorjev, magistrov, MBA in podobnih titul v kdo ve katerih plačnih razredih, da se ni našel nekdo, ki bi si vzel čas in organiziral in optimiziral poslovanje zdravstvenih zavodov? Da bi se enkrat začelo od spodaj, pri sestrah, da bi si nekdo od silnih strokovnjakov vzel samo dve uri in pol in ugotovil, da stvari ne funkcionirajo in da se skozi okno mečejo tisoče izgubljenih ur in s tem tisoče in deset tisoče evrov vsak dan. Da bi nek strokovnjak napisal protokole delovanja, poslovanja in obnašanja. Za vse, od sprejemne pisarne pa do predstojnika klinike. Kajti potem stvari kar naenkrat postanejo tudi merljive in nadzorovane. Prepričan sem, da bi bilo kar naenkrat medicinskih sester dovolj za vse potrebe zdravstva, da bi bili prihranki zelo veliki in da bi bil naš zdravstveni sistem cenejši, učinkovitejši in predvsem bolnikom in osebju bolj prijazen. Vsakdo pa bi vedel kaj je njegovo delo in njegova odgovornost. In bil za to tudi ustrezno nagrajen, ali pa tudi ne.

Samo stvari je treba pravilno organizirati, določiti pravila, meriti rezultate, izvedbo in učinkovitost. Kaj je to res tako težko?

Država Palestina

Zadnjih nekaj dni se veliko govori o tem. Priznati ali ne priznati. Državo Palestino namreč. Takole na prvi pogled, iz slovenske perspektive, deluje, kot da tu sploh ni dileme. Majhen, zatiran narod, ki trpi pod tujim škornjem že zelo dolgo. Vzporednice s slovenskim narodom se porajajo kar same od sebe. Če je bila nam dana zgodovinska priložnost in možnost, da kreiramo svojo državo za svoj narod, potem je samo po sebi umevno, da priznamo to pravico tudi Palestincem. Pa je res?

Pustimo ob strani čustva, ki nas prevevajo ob primerjavi našega boja za samostojnost s palestinskim. Palestina je nepomemben delček zemlje nekje na Bližnjem Vzhodu. Razdeljen na dva dela, zazidan z zidovi v nekakšen geto. S Palestino ne trgujemo prav veliko, prav tako ne gojimo z njimi kakšnih posebnih gospodarskih ali kulturnih stikov.

Izrael na drugi strani je cvetoča država. Urejena, moderna, gospodarsko odprta in vojaško močna, z močnimi zavezniki v celem svetu. Z Izraelom vsekakor trgujemo veliko več, celo orožje za svojo vojsko smo kupovali pri njih, tudi kulturnega sodelovanja je bistveno več. Pa še enkrat, Izrael ima močne zaveznike v tem svetu. In omenjen je v Bibliji.

Če pogledamo oportunistično, potem se zadeve precej spremenijo in pogled iz slovenske perspektive, ki sem ga omenjal v uvodu, se sedaj kar naenkrat precej spremeni. Zakaj bi drezali v osje gnezdo, naj to storijo namesto nas drugi, ko se zadeve umirijo, pa lahko, mogoče, to storimo še mi. Zakaj bi se izpostavljali, poglejte samo, koliko prahu po celi Evropi, pa verjetno tudi čez lužo, je dvignilo Švedsko priznanje Palestine. Slovencem nam res ni treba česa takega. Ali res?

Pa poglejmo malce zgodovinskega konteksta. Zelo na kratko in v zelo okvirnih dejstvih, saj ne želim, da bi me preveč zaneslo v podrobnosti. Pustimo prastaro zgodovino, dejstvo je, da sta oba naroda živela na teh področjih, prav veliko samostojnosti nista imela, večino sta preživela pod tujim škornjem. Vemo tudi to, da so se na teh področjih razvile ene prvih civilizacij v znani zgodovini. Pa vendarle pojdimo v malo bližjo preteklost, ki je morda pomembnejša za razumevanje trenutnega stanja. Leta 1920 so Britanci kot nagrado za sodelovanje na pravi strani v prvi svetovni vojni dobili mandat za vladanje na tem področju. Po nekaj uporih Palestincev, po dogodkih v drugi svetovni vojni in po sklepu Organizacije Združenih narodov leta 1947, da na tem področju ustanovi državo judovskega naroda, se je pravzaprav agonija Palestincev šele dobro začela. Večina sveta je podprla ustanovitev judovske države, nihče pa ni prav veliko spraševal Palestincev. In oni se s tem niso strinjali, saj so kar naenkrat izgubili še tisto malo pravic, ki so jih imeli. Izrinjeni so bili v puščavske predele, kjer je bilo predvideno, da bo ustanovljena palestinska država. Jeruzalem je dobil poseben status, kar pa ni bilo najbolj po volji ne Palestincem ne Judom. 

 Takšna je bila predvidena delitev na dve državi, po sklepu Organizacije Združenih narodov dne 29.11.1947 (vir wikipedia)

Leta 1948 so britanske sile zapustile področje, in le nekaj dni za tem je počilo. Uprli so se Palestinci, na pomoč so jim priskočili muslimanski sosedje, Judje so se seveda branili in izkoriščali razmere za dosego svojih ciljev in tako se je začarani krog vojn, uporov in sovraštva zavrtel in se vrti še danes.

V času po drugi svetovni vojni, po grozljivih odkritjih holokavsta in vseh grozotah, ki so jih preživeli Judje v Evropi, nihče ni zmogel moči, da bi prisluhnil tudi Palestincem. Stvari pa so se čedalje bolj zapletale, Palestinci so tonili v revščino, obup in zatiranje, Izrael je krepil svoje pozicije in vpliv v svetu, na obeh straneh pa se je čedalje bolj širil strah, prezir, nezaupanje in celo sovraštvo.

Danes, 66 let po ustanovitvi države Izrael sta dva naroda, ki sta prej večino zgodovine preživela v sožitju, spoštovanju in mirnem sobivanju, bolj sprta in vsak na svojem bregu, kot kadar koli prej. Rešitve ni na vidiku, krvavi ples se nadaljuje. Vendar nekaj je potrebno storiti. Kjer koli stvari uidejo izpod kontrole, se mora pojaviti nekdo, ki stvar ustavi, umiri in usmeri na pravo pot. In menim, da je tokrat ta nekdo Evropska unija in Slovenija kot njen del. ZDA se že od časov Jimmyja Carterja trudijo vzpostaviti dialog in dogovor, vendar se zdi, da vedno s figo v žepu.

 Tako so se krčila palestinska ozemlja od časa, ko so področju vladali Britanci, pa do danes      (vir wikipedia)

Verjamem torej, da je prišel čas, da nekdo, tako kot 29.11.1947, ko so Združeni narodi razglasili državo Izrael, tudi sedaj naredi pomemben korak pri spremembi vzorca obnašanja zadnjih 66 let. S priznanjem palestinske države, s potrditvijo tega, kar je neodtujljiva pravica vsakega suverenega naroda, da živi v svoji državi, bi se razmerja sil na Bližnjem vzhodu začela počasi, a vztrajno spreminjati in prepričan sem, da bi se s tem končno odprla iskrena pot do novega dogovora na Bližnjem vzhodu in do trajnega miru in sobivanja dveh narodov. Kajti v zgodovini sta že dokazala, da lahko mirno in uspešno sobivata.

(vir internet)

Zato sem prepričan, da je odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje, ali naj Slovenija prizna neodvisno državo Palestino, popolnoma jasen. Takoj, brezpogojno in nepovratno je potrebno priznati samostojno in neodvisno državo Palestino. Upam, da bodo naši poslanci vsaj tokrat zmogli dovolj poguma in integritete za tak korak. In takrat bom spet ponosen na svojo državo.