Zdravstvo na kilometer

Petek popoldan sem preživel na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Hvala bogu je z otrokom vse v redu, tako, da smo se dobre volje vrnili domov. Pa še malo šole smo špricali, kar je pa tudi v redu za petek.

Približno dve uri in pol sem preživel pred ambulanto otroške kirurgije, medtem ko smo čakali, da pridemo na vrsto, pa da so hči pregledali, ji vzeli kri, naredili ultrazvok in tako naprej. Priznam, da sem bil pozitivno presenečen nad vsem skupaj, lepo so nas sprejeli, počakali smo dobrih 25 minut, da je iz ordinacije prišla mamica z otrokom, ki je bila na vrsti pred nami, nato sta vstopili hči in njena mama, jaz pa sem med tem držal pozicije na stolih, saj nikoli ne veš, kdaj se bo zgodil naval, stoli so bili pa samo štirje. Po dobrih petnajstih minutah sta prišli ven, hčerki so vzeli kri, sestra je sporočila da bodo izvidi čez eno uro, medtem bodo prišli po hči da ji naredijo ultrazvok. No, sem si mislil, tole pa kar lepo teče. Že čez nekaj minut je prišla druga sestra z vozičkom in odšli so na ultrazvok, jaz pa seveda še naprej čuval pozicije na stolih, ker se nikoli ne ve. Skratka, vse je potekalo gladko in je trajalo približno dve uri in pol. Pa na srečo ni bilo nikakršne gneče, v tem času je prišla samo še ena mamica s hčerko. Morda zato, ker je bil petek popoldan?

Se pa v teh dveh urah in pol nisem mogel načuditi prizorom, ki sem jim bil priča. Namreč, ljudi v belih in svetlo modrih haljah je bilo na hodnikih bistveno več, kot nas, pacientov in spremljevalcev. Nenehno so vstopali in izstopali iz ambulant, iskali eden drugega, se klicali prek hodnikov na ves glas, prenašali nekakšne papirje, se pogovarjali po telefonu, diskutirali o anamnezah in ukrepih. Ena še posebno simpatična gospodična v beli halji mi je padla v oko in sem štel, kolikokrat je šla mimo mene iz ene ambulante v drugo ali pa kar tako. Naštel sem natanko 28 sprehodov v teh dveh urah in pol!?!

NMK

 

Še najbolj od vsega pa me je na nek način dobesedno pretresel en dogodek. Ker pač nisem mogel celi dve uri in pol sedeti, sem se vmes tudi malo sprehodil po dolgem hodniku. Takrat pa se od nekod vzamejo tri gospodične/gospe v belih haljah, precej mlade, tako, da jaz, kot precej redek obiskovalec naših zdravstvenih ustanov, nisem mogel oceniti ali gre za zdravnice, morda višje sestre, celo kakšne praktikantke. Ne vem skratka. So se pa te tri dame veselo usedle na »moje» stole pred ambulanto, s kupom papirjev v roki in na ves glas razglabljale o anamnezi 13 letnega fanta, katerega imena tukaj ne bom zapisal, ga pa vem, ker sem ga kar nekajkrat slišal. Debata je tekla o tem, da ga bo potrebno hospitalizirati, da ima težave z dihanjem, starši so mu dali preveč nekih zdravil, ampak to gotovo ni od tega, ena je iskala po neki stari beležnici, morda zapiskih s faksa, koliko nekega zdravila mu lahko dajo in tako naprej in tako naprej. Skratka, kmalu sem o zdravstvenem stanju tega fanta vedel skoraj več, kot vem o svojem. Če bi bil še malo bolj firbčen, bi verjetno na vseh tistih papirjih, ki so jih razpostavile okoli, videl tudi vse ostale osebne podatke tega dečka.

HALO!!!!!!!!!!

Pa kaj v tej državi in v tem zdravstvenem sistemu res ne obstaja človek, ki bi stvar spravil v red? Vsako malce bolj resno slovensko podjetje z več kot recimo petimi zaposlenimi ima urejen in strukturiran sistem prenosa informacij med zaposlenimi. V glavnem imajo zaposleni tudi svoje delovno mesto, na katerem opravljajo svoje delo, za katero so odgovorni. Redkokje, ali pa celo nikjer, ne boste videli, kako zaposleni letajo kot kure brez glave med svojimi strankami, se iščejo, na ves glas debatirajo o problemih in rešitvah. Saj se vendar ve, kje se take stvari počnejo. Na za to namenjenih sestankih in pisarnah. Mar je v letu 2014 res potrebno vsak papir ročno odnesti iz ene ambulante v drugo in vmes odpreti vsaj 3 vrata, ker ne veš, kam pravzaprav sploh neseš? Mar v novi, sodobno zasnovani Pediatrični kliniki res ne obstaja prostor, kjer bi se tri gospodične lahko v miru usedle in strokovno predebatirale anamnezo in ukrepe za mladega bolnika? Kaj je res potrebno sestram prehoditi toliko kilometrov dnevno, da prenašajo neke papirje?

Verjamem, da so medicinske sestre preobremenjene. Verjamem, da so preslabo plačane. Sploh, če izračunamo kilometre, ki jih vsak dan prehodijo. In nisem za to, da se jim v imenu varčevanja plače še znižujejo in nadure ne izplačujejo. Ne, nisem za to. Ne vem sicer, kakšne imajo medicinske sestre plače, ampak zadnjič sem zasledil podatek, da imajo policisti okoli 750 evrov neto. Bi rekel, da so medicinske sestre tudi tu nekje in to se mi ne zdi sprejemljivo. Kajti tako policisti kot medicinske sestre delajo z ljudmi in imajo odgovorno delo. Kdor pa je nezadovoljen s svojim statusom, bo zelo težko kar naprej prijazen do drugih ljudi.

Ampak da v vseh teh letih, ob vseh silnih strokovnjakih na ministrstvih, na ZZZS, po strokovnih ustanovah, kjer kar mrgoli doktorjev, magistrov, MBA in podobnih titul v kdo ve katerih plačnih razredih, da se ni našel nekdo, ki bi si vzel čas in organiziral in optimiziral poslovanje zdravstvenih zavodov? Da bi se enkrat začelo od spodaj, pri sestrah, da bi si nekdo od silnih strokovnjakov vzel samo dve uri in pol in ugotovil, da stvari ne funkcionirajo in da se skozi okno mečejo tisoče izgubljenih ur in s tem tisoče in deset tisoče evrov vsak dan. Da bi nek strokovnjak napisal protokole delovanja, poslovanja in obnašanja. Za vse, od sprejemne pisarne pa do predstojnika klinike. Kajti potem stvari kar naenkrat postanejo tudi merljive in nadzorovane. Prepričan sem, da bi bilo kar naenkrat medicinskih sester dovolj za vse potrebe zdravstva, da bi bili prihranki zelo veliki in da bi bil naš zdravstveni sistem cenejši, učinkovitejši in predvsem bolnikom in osebju bolj prijazen. Vsakdo pa bi vedel kaj je njegovo delo in njegova odgovornost. In bil za to tudi ustrezno nagrajen, ali pa tudi ne.

Samo stvari je treba pravilno organizirati, določiti pravila, meriti rezultate, izvedbo in učinkovitost. Kaj je to res tako težko?