Država Palestina

Zadnjih nekaj dni se veliko govori o tem. Priznati ali ne priznati. Državo Palestino namreč. Takole na prvi pogled, iz slovenske perspektive, deluje, kot da tu sploh ni dileme. Majhen, zatiran narod, ki trpi pod tujim škornjem že zelo dolgo. Vzporednice s slovenskim narodom se porajajo kar same od sebe. Če je bila nam dana zgodovinska priložnost in možnost, da kreiramo svojo državo za svoj narod, potem je samo po sebi umevno, da priznamo to pravico tudi Palestincem. Pa je res?

Pustimo ob strani čustva, ki nas prevevajo ob primerjavi našega boja za samostojnost s palestinskim. Palestina je nepomemben delček zemlje nekje na Bližnjem Vzhodu. Razdeljen na dva dela, zazidan z zidovi v nekakšen geto. S Palestino ne trgujemo prav veliko, prav tako ne gojimo z njimi kakšnih posebnih gospodarskih ali kulturnih stikov.

Izrael na drugi strani je cvetoča država. Urejena, moderna, gospodarsko odprta in vojaško močna, z močnimi zavezniki v celem svetu. Z Izraelom vsekakor trgujemo veliko več, celo orožje za svojo vojsko smo kupovali pri njih, tudi kulturnega sodelovanja je bistveno več. Pa še enkrat, Izrael ima močne zaveznike v tem svetu. In omenjen je v Bibliji.

Če pogledamo oportunistično, potem se zadeve precej spremenijo in pogled iz slovenske perspektive, ki sem ga omenjal v uvodu, se sedaj kar naenkrat precej spremeni. Zakaj bi drezali v osje gnezdo, naj to storijo namesto nas drugi, ko se zadeve umirijo, pa lahko, mogoče, to storimo še mi. Zakaj bi se izpostavljali, poglejte samo, koliko prahu po celi Evropi, pa verjetno tudi čez lužo, je dvignilo Švedsko priznanje Palestine. Slovencem nam res ni treba česa takega. Ali res?

Pa poglejmo malce zgodovinskega konteksta. Zelo na kratko in v zelo okvirnih dejstvih, saj ne želim, da bi me preveč zaneslo v podrobnosti. Pustimo prastaro zgodovino, dejstvo je, da sta oba naroda živela na teh področjih, prav veliko samostojnosti nista imela, večino sta preživela pod tujim škornjem. Vemo tudi to, da so se na teh področjih razvile ene prvih civilizacij v znani zgodovini. Pa vendarle pojdimo v malo bližjo preteklost, ki je morda pomembnejša za razumevanje trenutnega stanja. Leta 1920 so Britanci kot nagrado za sodelovanje na pravi strani v prvi svetovni vojni dobili mandat za vladanje na tem področju. Po nekaj uporih Palestincev, po dogodkih v drugi svetovni vojni in po sklepu Organizacije Združenih narodov leta 1947, da na tem področju ustanovi državo judovskega naroda, se je pravzaprav agonija Palestincev šele dobro začela. Večina sveta je podprla ustanovitev judovske države, nihče pa ni prav veliko spraševal Palestincev. In oni se s tem niso strinjali, saj so kar naenkrat izgubili še tisto malo pravic, ki so jih imeli. Izrinjeni so bili v puščavske predele, kjer je bilo predvideno, da bo ustanovljena palestinska država. Jeruzalem je dobil poseben status, kar pa ni bilo najbolj po volji ne Palestincem ne Judom. 

 Takšna je bila predvidena delitev na dve državi, po sklepu Organizacije Združenih narodov dne 29.11.1947 (vir wikipedia)

Leta 1948 so britanske sile zapustile področje, in le nekaj dni za tem je počilo. Uprli so se Palestinci, na pomoč so jim priskočili muslimanski sosedje, Judje so se seveda branili in izkoriščali razmere za dosego svojih ciljev in tako se je začarani krog vojn, uporov in sovraštva zavrtel in se vrti še danes.

V času po drugi svetovni vojni, po grozljivih odkritjih holokavsta in vseh grozotah, ki so jih preživeli Judje v Evropi, nihče ni zmogel moči, da bi prisluhnil tudi Palestincem. Stvari pa so se čedalje bolj zapletale, Palestinci so tonili v revščino, obup in zatiranje, Izrael je krepil svoje pozicije in vpliv v svetu, na obeh straneh pa se je čedalje bolj širil strah, prezir, nezaupanje in celo sovraštvo.

Danes, 66 let po ustanovitvi države Izrael sta dva naroda, ki sta prej večino zgodovine preživela v sožitju, spoštovanju in mirnem sobivanju, bolj sprta in vsak na svojem bregu, kot kadar koli prej. Rešitve ni na vidiku, krvavi ples se nadaljuje. Vendar nekaj je potrebno storiti. Kjer koli stvari uidejo izpod kontrole, se mora pojaviti nekdo, ki stvar ustavi, umiri in usmeri na pravo pot. In menim, da je tokrat ta nekdo Evropska unija in Slovenija kot njen del. ZDA se že od časov Jimmyja Carterja trudijo vzpostaviti dialog in dogovor, vendar se zdi, da vedno s figo v žepu.

 Tako so se krčila palestinska ozemlja od časa, ko so področju vladali Britanci, pa do danes      (vir wikipedia)

Verjamem torej, da je prišel čas, da nekdo, tako kot 29.11.1947, ko so Združeni narodi razglasili državo Izrael, tudi sedaj naredi pomemben korak pri spremembi vzorca obnašanja zadnjih 66 let. S priznanjem palestinske države, s potrditvijo tega, kar je neodtujljiva pravica vsakega suverenega naroda, da živi v svoji državi, bi se razmerja sil na Bližnjem vzhodu začela počasi, a vztrajno spreminjati in prepričan sem, da bi se s tem končno odprla iskrena pot do novega dogovora na Bližnjem vzhodu in do trajnega miru in sobivanja dveh narodov. Kajti v zgodovini sta že dokazala, da lahko mirno in uspešno sobivata.

(vir internet)

Zato sem prepričan, da je odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje, ali naj Slovenija prizna neodvisno državo Palestino, popolnoma jasen. Takoj, brezpogojno in nepovratno je potrebno priznati samostojno in neodvisno državo Palestino. Upam, da bodo naši poslanci vsaj tokrat zmogli dovolj poguma in integritete za tak korak. In takrat bom spet ponosen na svojo državo.